Zima: kako s pravilno oskrbo konja preprečimo najpogostejše zdravstvene težave
V zadnjem zimskem obdobju so se lastniki konj na nas v ambulanti najpogosteje obračali
zaradi kolik. Pogosti so bili tudi primeri obolenj dihal in mišične okorelosti ter preventivni
veterinarski pregledi. Prav ta vsakodnevna praksa in najpogostejši zimski izzivi so izhodišče
za ta članek.
Pa gremo po vrsti – najpogostejša težava zimskega časa so kolike. Po definiciji kolika
pomeni bolečino v trebuhu (abdomnu) in je pri konjih vedno stanje, ki zahteva hitro
prepoznavanje in ustrezno ukrepanje. Ključnega pomena je dovolj zgodnje prepoznavanje
znakov. V začetni fazi so konji pogosto le nekoliko nemirni, pogledujejo proti trebuhu, imajo
zmanjšan apetit ali se umikajo od dogajanja. Kasneje se znaki stopnjujejo – konji lahko
kopljejo s sprednjimi nogami, pogosto vstajajo in se ulegajo, se izraziteje znojijo ter kažejo
znake močne bolečine.
Kdaj poklicati veterinarja?
Veterinarja je priporočljivo poklicati že ob prvih znakih suma na koliko, še posebej, če se
stanje v kratkem času ne izboljša. Takojšen klic je nujen, kadar:
- bolečina ne izzveni ali se stopnjuje,
- konj intenzivno kopa, leži, se valja ali se močno znoji,
- ne odvaja blata ali ima napihnjen trebuh,
- je konj apatičen ali kaže izrazito nelagodje.
Pri kolikah velja pravilo: raje poklicati prezgodaj kot prepozno. Zgodnje veterinarsko
ukrepanje pogosto pomeni lažji potek zdravljenja, manj zapletov in bistveno boljšo prognozo
za konja.
Najpogostejši sprožilni dejavnik zimskih kolik je premalo zaužite vode in s tem dehidracija.
Ker konji pozimi ne čutijo izrazite žeje, ob tem pa uživajo predvsem suho krmo, pride do
zgoščevanja črevesne vsebine, upočasnjene prebave in posledično zaporne (impakcijske)
kolike. Pomembno je poudariti, da mora tudi pozimi biti konju na voljo ves čas voda,
najboljše topla, saj so študije pokazale da se poveča vnos vode tudi do 40% v kolikor konju
ponudimo toplo vodo.
Pomanjkanje gibanja, ki je pozimi pogostejše zaradi slabših vremenskih razmer, dodatno
upočasni črevesno peristaltiko. Gibanje je namreč eden ključnih naravnih spodbujevalcev
prebave, zato daljša obdobja mirovanja bistveno povečajo tveganje za kolike.
K nastanku kolik prispeva tudi slaba kakovost voluminozne krme. Prašno, plesnivo ali zelo
suho seno draži prebavila in zmanjša učinkovitost prebave. Poleg tega konji v zimskih
razmerah pogosteje zaužijejo pesek ali zemljo, zlasti na blatnih ali slabo urejenih izpustih,
kar dodatno poveča tveganje za zaporo črevesja.
Pomemben dejavnik pa je tudi pozno prepoznavanje znakov. Blage kolike se ob
zgodnjem ukrepanju pogosto hitro umirijo, ob odlašanju pa se stanje lahko razvije v resno in
življenjsko ogrožajoče obolenje.
Zimski izzivi dihalnega sistema
Čeprav se v zimskem času pogosto zdi, da konje najbolje zaščitimo z namestitvijo v hlev, je z
vidika dihalnega sistema to zmotno. Konj je žival, evolucijsko prilagojena nizkim
temperaturam, svežemu zraku in stalnemu gibanju. V hladnem, suhem in dobro
prezračenem zunanjem okolju se večina konj počuti bistveno bolje kot v zaprtih, toplih in
slabo prezračenih hlevih.
Težave nastanejo predvsem takrat, ko so konji dalj časa zaprti v prostorih z nezadostnim
prezračevanjem. V takšnem okolju se hitro kopičijo prah iz sena in nastilja, amonijak iz urina
ter mikroorganizmi, ki dražijo dihala in slabijo lokalno odpornost. Klinično se to kaže kot
kašelj, izcedek iz nosu, pospešeno dihanje, povišana telesna temperatura.
Prav zato je priporočljivo, da lastniki tudi v zimskem času redno spremljajo telesno
temperaturo konj, saj je povišana temperatura pogosto prvi in včasih edini zgodnji znak
začetnega respiratornega obolenja. Zgodnje zaznavanje odstopanj omogoča pravočasno
ukrepanje in preprečuje širjenje bolezni ter razvoj hujših kliničnih znakov.
Dolgotrajna izpostavljenost neustreznim hlevskim razmeram pomembno prispeva k razvoju
kroničnih obolenj spodnjih dihal, predvsem RAO (recurrent airway obstruction) oziroma
konjske astme. Gre za kronično vnetno obolenje, povezano z alergeni iz okolja, pri katerem
pride do zoženja dihalnih poti – bronhokonstrikcije, povečane tvorbe sluzi in zmanjšane
pljučne ventilacije. Posledica je slabši odziv na napor in postopno zniževanje zmogljivosti, ki
se pogosto najprej pokaže kot nepojasnjen padec športne učinkovitosti.
Zimsko varovanje dihal tako ne pomeni zapiranja konja v topel hlev, temveč zagotavljanje
svežega zraka, primerne higiene, zadostnega gibanja ter zgodnjega prepoznavanja kliničnih
znakov. Prav s takšnim pristopom lahko bistveno zmanjšamo pojavnost akutnih in kroničnih
respiratornih obolenj ter ohranimo konje zdrave do začetka in skozi tekmovalno sezono.
Izzivi mišičnega sistema
Z začetkom nove trenažne sezone, ko se kasači po zimskem premoru postopoma vračajo v
trenažni proces, je smiselno opozoriti tudi na pogosto omenjano in med lastniki dobro
poznano »nedeljsko bolezen«, strokovno opredeljeno kot exercise-induced
rhabdomyolysis (ER). Gre za poškodbo mišičnih vlaken, ki se pogosto pojavi prav ob
ponovnem začetku dela po obdobju mirovanja – pavzi. V večini primerov gre za prehodno
stanje mišične okorelosti, ki se ob postopnem povečevanju obremenitev izboljša. Pomembno
pa je poudariti, da je takšna okorelost lahko tudi zgodnji opozorilni znak ER, zlasti če se
pojavi kmalu po začetku treninga.
ER se najpogosteje razvije, kadar se konj vrača v trening po pavzi, prehrana pa v tem času
ni bila ustrezno prilagojena. Ob nadaljevanju energijsko bogate, z ogljikovimi hidrati bogate
krme pride do kopičenja presežne energije v mišicah v obliki glikogena. Ko se delo
nenadoma ponovno začne in se intenzivnost hitro poveča, se velike količine glikogena hitro
presnavljajo, pogosto anaerobno, kar vodi v kopičenje presnovnih produktov in poškodbo
mišičnih vlaken. Posledica so bolečina, okorelost in sproščanje mišičnih encimov v krvni
obtok.
Klinični znaki ER se običajno pojavijo kmalu po začetku obremenitve. Konj je lahko
nevoljen za gibanje, tog, mišice – predvsem v predelu križa in ledja – so boleče in trde na
otip. Pogosto se pojavi izrazito znojenje, pospešen srčni utrip in dihanje. V hujših primerih se
pojavi temno rjav ali rdečkasto obarvan urin, kar je posledica izločanja mioglobina,
beljakovine, ki se sprošča iz poškodovanih mišičnih celic. Mioglobin se preko krvnega obtoka
filtrira skozi ledvice, kjer pa v večjih količinah predstavlja znatno obremenitev ledvičnega
sistema. Zaradi njegovega delovanja lahko pride do draženja in poškodbe ledvičnih struktur
ter motenj v normalnem delovanju ledvic. Prav zato takšni primeri zahtevajo hitro
veterinarsko ukrepanje, saj je poleg zdravljenja mišične poškodbe ključnega pomena tudi
zaščita ledvic in preprečevanje trajnih zapletov.
Ob sumu na ER bo veterinar poleg kliničnega pregleda najpogosteje odvzel kri, saj
laboratorijski izvidi omogočajo objektivno oceno stopnje mišične poškodbe. Najpomembnejša
parametra sta kreatin kinaza (CK), ki odraža akutno mišično poškodbo, in aspartat
aminotransferaza (AST), ki kaže na obseg in trajanje prizadetosti mišic. Pogosto se
preverijo tudi elektroliti, saj njihova neravnovesja vplivajo na mišično funkcijo in okrevanje. V
večini primerov je priporočljiv ponoven odvzem krvi po 24 do 72 urah, da se spremlja trend
zniževanja encimov in varno načrtuje nadaljnje ukrepanje.
Na podlagi klinične slike in laboratorijskih rezultatov veterinar predpiše ustrezno terapijo, ki
običajno vključuje mirovanje, protivnetna in protibolečinska zdravila, po potrebi tekočinsko
podporo ter prilagoditev prehrane. Pomemben del obravnave je tudi individualno prilagojen
načrt postopnega vračanja konja v trening, saj prezgodnja obremenitev ob še povišanih
vrednostih bistveno poveča tveganje za ponovitev težav.
Za varen povratek kasača v trenažni proces so ključni postopno stopnjevanje obremenitev,
dovolj dolg in kakovosten ogrevalni del, ustrezna regeneracija ter redno spremljanje
splošnega počutja konja. Pri mišičnih poškodbah velja jasno pravilo: brez veterinarske
ocene in laboratorijske potrditve ni varne vrnitve v trening. Pravočasno ukrepanje in
sodelovanje z veterinarjem sta ključna za dolgoročno zdravje in uspešno športno kariero
kasača.
Zimski čas kot priložnost za preventivne veterinarske preglede
Zimsko obdobje, ko je tekmovalna sezona pri večini konj manj intenzivna ali povsem
prekinjena, predstavlja idealen čas za izvedbo preventivnih veterinarskih pregledov. Ti
omogočajo zgodnje odkrivanje subkliničnih ali začetnih zdravstvenih težav, ki bi se ob večjih
obremenitvah lahko izrazile kot bolezen ali padec zmogljivosti.
Med pomembnejše preventivne diagnostične postopke sodi endoskopski pregled dihal, s
katerim lahko ocenimo stanje zgornjih in spodnjih dihalnih poti, prisotnost vnetij, povečane
količine sluzi ali anatomskih nepravilnosti, ki lahko pomembno vplivajo na dihanje in delovno
sposobnost konja. Takšen pregled je posebej priporočljiv pri konjih s ponavljajočim se
kašljem, slabšo toleranco napora ali nepojasnjenim padcem zmogljivosti.
Pri športnih konjih ima endoskopija še poseben pomen zaradi pogoste pojavnosti
funkcionalnih in prirojenih anatomskih nepravilnosti zgornjih dihal, ki se pogosto
izrazijo šele med večjimi obremenitvami. Med najpogostejšimi in klinično najpomembnejšimi
je DDSP (dorsal displacement of the soft palate) oziroma dorzalni pomik mehkega
neba.
Pri tem stanju pride do premika mehkega neba navzgor, kar med intenzivnim naporom delno
ali popolnoma ovira pretok zraka skozi zgornje dihalne poti. Posledično konj ne more
učinkovito dihati, kar se klinično kaže predvsem kot nenaden padec zmogljivosti. Lastniki in
trenerji DDSP pogosto opisujejo zelo značilno: »konj dobro štarta, nato pa nenadoma
popusti«, »v zaključku dirke mu zmanjka sape«, »do polovice gre brez težav, potem pa ne
more več držati tempa« ali »na treningu deluje v redu, v dirki pa odpove«. Pogosta je tudi
navedba, da konj kljub dobri kondiciji in odsotnosti šepanja ne more izkoristiti svojega
potenciala, predvsem proti koncu dirke (intervala/distance).
Če stanja ne prepoznamo pravočasno in ga ustrezno ne obravnavamo – tudi kirurško – je
tekmovalni potencial takšnih konj lahko izrazito omejen. Endoskopski pregled, po možnosti
tudi v obremenitvi ali neposredno po delu, ima zato ključno vlogo pri razjasnjevanju
nepojasnjenega padca zmogljivosti pri športnih konjih.
Pomembno mesto ima tudi gastroskopija, saj so želodčne razjede pri konjih pogoste,
pogosto pa potekajo brez izrazitih kliničnih znakov. Pri konjih, ki so v pavzi, so klinični znaki
želodčnih težav pogosto nespecifični – zmanjšan apetit, slabša telesna kondicija,
spremenjeno vedenje, razdražljivost ob delu ali nejevolja ob zapreganju. Prav zaradi
odsotnosti izrazitih znakov in nižje stopnje obremenitev se težave pogosto spregledajo.
Zimski čas, ko so konji pogosto več v hlevu in izpostavljeni spremenjenemu režimu krmljenja,
predstavlja povečano tveganje za nastanek ali poslabšanje razjed. Zgodnje odkrivanje
omogoča pravočasno prilagoditev oskrbe in zdravljenje ter preprečuje vpliv bolečine in
nelagodja na vedenje in zmogljivost konja.
Pri mladih konjih, pred začetkom treninga, je zimsko obdobje primerno tudi za rentgenske
preglede sklepov s katerimi lahko odkrijemo razvojne ortopedske nepravilnosti še pred
začetkom intenzivnejšega treninga. Pravočasna diagnoza omogoča ustrezno prilagoditev,
mogoče operacije – artroskopije in pomembno prispeva k dolgoročni športni vzdržljivosti in
zdravju konja.
Zimski preventivni pregledi tako niso zgolj nadzor zdravstvenega stanja, temveč naložba v
prihodnje zdravje, dobro počutje in uspešno športno kariero konja.
Z ustreznim sodelovanjem med lastniki, trenerji in veterinarjem lahko v novo
tekmovalno obdobje vstopimo z zdravim, dobro pripravljenim in optimalno oskrbljenim
konjem. Prav celosten pristop k zimskemu varovanju zdravja je temelj dolgoročne športne
zmogljivosti, dobrega počutja in uspešne športne kariere konja.
URŠKA MESARIČ, ŠANTL VETERINARSKA AMBULANTA
D.O.O.