JULIJA KRELJ – Življenje v vrhunskem kasaškem hlevu (II. del)
»Rezultat nikoli ne vpliva na odnos do konja; dobrobit je vedno na prvem mestu.«
KONJI, KI POSTANEJO TVOJI
Ali imaš med konji svojega »najljubšega«?
Imam! 3! Do ne daljnega je bila to Scarfo Pellini, katera je pred kratkim končala svojo kariero in
postala plemenska kobila. Seveda je bil “moj prlek” Marion Mark, moj najboljši prijatelj, ki me je
ogromno naučil, žal je zamenjal trenerja in sva se morala posloviti. Trenutno moji najljubši trije pa so
Fukushima Jet, Pearl Kayz in Cameron Hills.
Trije konji, tri različne zgodbe:
Scarfo Pellini je bila že zelo mlada izjemno cenjena kobila, z velikimi pričakovanji okolice. Kako si
doživljala delo z njo in kaj ti je ta izkušnja pokazala o pritisku ter odgovornosti v vrhunskem
kasaštvu?
Scarfo Pellini je k meni prišla zgodaj spomladi kot dveletnica. Takrat je bila že “ime” – najdražje
prodan letnik prejšnjega leta. Sama je sprva sploh nisem poznala, šele ko sem jo pogooglala, sem
zares dojela, kakšno odgovornost imam. Občutek je bil, kot da delaš z najboljšim konjem na svetu –
težko opisljivo, a hkrati izjemna čast.
Kot triletnica je sezono začela zelo dobro, nato pa je v dirkah vedno nekaj zmanjkalo, čeprav je v
treningu delovala vrhunsko. Pritisk je bil ogromen – lastniki so pričakovali finale vseh velikih rejskih
dirk, jaz pa sem čutila, da se ne počuti 100 %. Posebej se mi je vtisnila v spomin moja prva dirka
skupine 1, finale E3 za kobile. Dan karantene je bil izjemno stresen: prihod na hipodrom do minute
natančno, ves dan pod nadzorom veterinarja, kamere v boksu, brez obiskov, dirka šele pozno zvečer.
Na koncu je bila četrta, kar je bil dober rezultat, a pritisk se s tem ni končal. Kasneje so odkrili težave
z dihanjem, sledila je operacija in počitek, nato spet sezona derbijev. Kljub neskončnim pogovorom,
spremembam in neprespanim nočem rezultati niso povsem sledili pričakovanjem. Vseeno je v dveh
sezonah zaslužila več kot milijon kron in danes, kot štiriletna, zaključila kariero ter postala plemenska
kobila. Z njo sem prvič zares spoznala, kaj pomeni delati pod pravim pritiskom – ko konja praktično
ne sme voziti nihče drug kot ti ali Björn in ko delaš z “dodatnimi rokavicami”. Izkušnja, ki je ne bom
nikoli pozabila.
Cameron Hills je prišel k tebi kasneje in z nekoliko drugačnim izhodiščem. Kako je potekala vajina
skupna pot in kaj se je zgodilo, da sta v kratkem času dosegla tako izjemne rezultate?
Glede Cameron Hills je povsem druga zgodba. K meni je prišel septembra 2024, po letih treninga pri
drugih groomih. Po štirinajstih dneh z mano je imel prvo dirko – in bila je slaba. Z Björnom sva se
odločila, da nekaj spremeniva. Z njim sem delala zelo intenzivno, veliko nege, masaž, pozornosti.
Najprej je pokazal majhen napredek v Åbyju, nato pa se je zgodilo nekaj posebnega: pet zaporednih
zmag, vmes tudi zmaga na V75 in nato še zmaga v finalu V75. V nekaj mesecih je zaslužil več kot pol
milijona kron. Po teh uspehih je bil še drugi v finalu Courant serije, nato pa je sledilo malo slabše
obdobje – celo lansko poletje ni bil povsem pravi. A z visokimi zaslužki pridejo tudi težje dirke. Kljub
temu bo Cameron zame vedno simbol tega, kaj se lahko zgodi, ko konj in človek najdeta pravi ritem
in zaupanje.
Thai Maverick pa je konj, ki ti je, kot praviš, dal največ. Kaj te je njegova zgodba naučila – tako o
delu s konji kot tudi o tebi sami?
Ja, Thai Maverick pa je zgodba, ki me je naučila največ. Kupljen je bil za približno 900.000 kron,
njegov rodovnik pa je zbujal ogromna pričakovanja: oče Face Time Bourbon, po materini strani linija
Muscle Hilla – papirji za bodočo zvezdo. A realnost je bila drugačna. Thai ima izjemno močan in
zahteven karakter, težak je bil za delo v hlevu, na sprehodih, pri negi in v vožnji.
Kot dveletnik je na skoraj vsakem treningu galopiral, večkrat. Spremenili smo vse, kar se je dalo, a
brez uspeha. Sprijaznili smo se, da kot dveletnik ne bo kvalificiran. Tudi kot triletnik se stanje sprva ni
izboljšalo, in priznati moram, da sem sama začela izgubljati vero. Spomnim se treninga, ko je tudi
Björn prvič resno podvomil. Ko ga je nato sam vozil, ni bilo bistveno bolje – galopi, kaos, frustracije.
Takrat sem v solzah rekla, da ne zmorem več in da ga ne želim imeti več v “svojem” hlevu. Saj več kot
očitno mu nekaj pri meni ni všeč.
A Björn ni obupal. Po še nekaj treningih ga je ponovno vozil in se vrnil z besedami: »Odličen je.
Pripravljen za kvalifikacije.« In res – Thai je naredil kvalifikacije in nato še dve zaporedni zmagi.
Trenutno je žal na daljši, približno sedemmesečni pavzi zaradi počene kopitne kosti, a ta konj mi je
dal več kot marsikateri “lahek” zmagovalec. Naučil me je potrpežljivosti, vztrajnosti in tega, da tudi
konji z najboljšimi papirji včasih potrebujejo največ časa.
Trenutno treniraš tudi Ice Rose Alarja, mladega konja v lasti Puharjevih – kako bi ga
opisala in kakšno delo opravljaš z njim?
Ice je za mladega žrebca zelo nežnega karakterja. Je zelo igriv in ima rad pozornost. V treningu se
vedno potrudi po svojih najboljših zmožnostih. Z njim opravljam enako delo kot z ostalimi konji. Vse
od čiščenja boksa, nege, treningov. Trenutno trenira intervale na ravni globoki stezi v skupini z ostalimi
19 konji.
Je imeti konja slovenskega lastnika težje kot od drugih lastnikov?
Po eni strani je lažje, predvsem zaradi sporazumevanja – jezika in dogovorov. A imeti konja znancev
prinaša svoj poseben pritisk. Res si želiš, da bi konj dosegel dobre rezultate, in glede na to, kako
majhna je Slovenija, vem, da vsi spremljajo njegove nastope. Ne glede na rezultate se pojavi veliko
komentarjev in kritike “s strani kavč selektorjev”, kar zna povzročiti nekaj dodatnega stresa.
Kako lastniki konj gledajo na vas skrbnike in koliko stika imate z njimi?
Po večini nas lastniki spoštujejo in izkazujejo hvaležnost za naše delo, a stiki so zelo različni.
Nekaterih lastnikov osebno sploh ne poznam, nekateri me kontaktirajo preko družbenih omrežij,
drugi pridejo v hlev občasno. Seveda pa se zgodi, da po slabih rezultatih nekateri nič ne odpišejo – to
je del realnosti dirkaškega sveta in moraš se naučiti sprejeti, da ne moreš zadovoljiti vseh.
Naša največja lastnica v hlevu – Karin Walter Mommert, ki je ena vodilnih lastnic in vzrediteljic
kasaških konj, nas spremlja in kontaktira redno – po telefonu ali sporočilih po vsaki dirki. Zame je ona
oseba, ki naše delo najbolj ceni. Pred letom mi je celo plačala privat letalo, kar mi je pokazalo, koliko
ji pomeni, da imajo njeni konji dobrega grooma. Takšno zaupanje in priznanje od vrhunske lastnice,
ki ve, kaj pričakuje od konjev in ekipe, je res izjemno in mi veliko pomeni.
Kako zelo se po tvojem mnenju razlikuje pristop do posameznega konja? Je individualnost
res tako pomembna?
Individualnost je izjemno pomembna. Tako kot se ljudje med seboj razlikujemo, se tudi konji – vsak
ima svoje potrebe, preference in način, kako najbolje deluje.
Večina konj se trenira v skupini na ravni stezi, a nekaterim to ne ustreza, zato imajo individualne
treninge – na okrogli stezi, v hrib ali po pesku, glede na to, kar Björn oceni, da je najboljše za konja.
Enako velja za izpuste: večina konj je zunaj približno šest ur na dan, a nekateri, ki ne marajo biti
dolgo zunaj, gredo prej noter, drugi pa ostanejo skoraj do večera. Prav tako so razlike pri hrani in
negi….– vsak konj ima svoje zahteve in svoje “muhe”.
Glavna naloga grooma je prepoznati te individualne potrebe in vsakemu konju dati tisto nekaj več,
kar potrebuje za dobro formo in počutje. To je bolj zahtevno, kot se sliši in zahteva veliko truda,
opazovanja in predanosti, a je izjemno zadovoljivo, ko vidiš, da se vsak konj počuti dobro in dosega
svoj maksimum.
Kaj se ti zdi, da konji najbolj cenijo pri človeku?
S konji, ki jih imam že dlje časa, opažam, da me res poznajo in zaupajo – reagirajo na moj glas,
poznajo moje navade in sistem. Kot pravi Björn, so vsi moji konji srečni, kar je zame zelo pomembno.
Menim, da cenijo, če sem vedno nežna in umirjena, nikoli nasilna, da imajo čiste bokse, oprane deke
in urejeno opremo. Ključno je tudi, da jim pokažem spoštovanje. In seveda – korenje na vsakem
koraku, v vsakem kotu je obvezna malenkost, ki jih vedno razveseli!
USPEHI, UČENJE, NAPREDOVANJE
Na kateri trenutek ali uspeh v dosedanji karieri si najbolj ponosna?
Vsaka zmaga je nekaj posebnega na svoj način, a najbolj sem ponosna na kariero Scarfo Pellini. Bila
sem zraven od njenih kvalifikacij, preko prvih grup 1 dirk*, in tudi njenih in mojih prvih zaslužkov
preko milijon kron. Sedaj, kot štiriletna, je končala svojo kariero, a še vedno ostaja ena izmed konj,
na katere sem najbolj ponosna. Prav tako sem izjemno ponosna na zmago na finalu V75* s Cameron
Hills – trenutki, kot so ti, res pokažejo ves trud, predanost in povezavo, ki jo imamo s konji.
Kaj si se v teh letih na Švedskem naučila – ne le kot groom, ampak tudi kot oseba?
Kot groom sem pridobila ogromno dragocenega strokovnega znanja, praktičnih izkušenj in veščin, ki
jih je težko naštevati. Kot oseba pa sem se naučila samostojnega, odraslega življenja. Spoznala sem,
kako pomembno je, da si občasno popolnoma zaupam in verjamem vase ter da znanje in intuicija
pomagata sprejemati prave odločitve ob pravem času.
Kako je delati v okolju, kjer je konkurenca izjemno močna, pričakovanja pa visoka?
Včasih je res naporno, predvsem psihično. Lastniki včasih plačajo ogromne zneske za mlade konje in
pričakujejo šampione, a vsak konj se ne rodi kot zmagovalec, tudi če je stal milijone. Pred vsako dirko
se pričakovanja lastnikov povečajo in včasih grozijo s spremembo trenerja – to zna biti precejšen
stres.
Zame je težko, ker se na konje zelo navežem, včasih morda preveč, in biti ves čas pod pritiskom, ni
enostavno. A hkrati sem res hvaležna, da mi Björn zaupa nekatere “dražje” konje, tiste, ki jih vidi kot
bodoče zvezde. To mi pokaže, da ceni moje delo in mi zaupa, kar je super motivacija – tudi če dnevi
niso vedno popolni.
LEPA IN MANJ LEPA PLAT
Kaj ti je pri delu na Švedskem in tamkajšnjem življenju najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč, kako resno se jemlje delo in kako so ljudje tukaj profesionalni, a hkrati odprti za
pogovor in sodelovanje. Všeč mi je, da lahko svoje ideje izrazim in se pri tem počutim slišana, hkrati
pa imam prostor za samostojno odločanje in odgovornost za svoje delo. To ustvarja res motivirajoče
okolje, kjer lahko rasteš in se učiš, tudi če delovne dni resnično izkoristiš do konca.
In kaj ti je najtežje oziroma česa ne maraš? Je bil kdaj trenutek, ko si pomislila, da bi se
vrnila domov?
Najbolj težko mi je, ker so ljudje včasih bolj zadržani, tako, da je za razvoj odnosov včasih potrebno
kar nekaj časa. Poleg tega so dnevi dolgi in naporni, veliko zgodnjih juter in poznih večerov, pogosto
premalo spanja. Zima in mraz pa še dodatno otežita delo. Kljub temu pa me prav ta intenzivnost dela
uči vztrajnosti in predanosti.
Ja, na vrnitev domov sem pomislila večkrat. Včasih pridejo trenutki, ko stres, vreme, utrujenost ali
žalost ob izgubi kakšnega konja pripeljejo do negativnega razmišljanja. Predvsem zdaj, ko se je Peter
z družino preselil nazaj v Slovenijo in bom ostala brez njega – mojega “švedskega očeta” – je situacija
zame res čustveno zahtevna. V teh trenutkih se zavem, koliko mi pomeni njegova podpora in
prisotnost, in da je za mene res velik del tega, kako sem se znašla na Švedskem in kako obvladujem
vsakodnevne izzive.
A trenutno se še vidim na Švedskem. Tu sem se naučila ogromno novih, profesionalnih standardov in
načinov dela, ki jih res cenim. Vsak dan prinaša nove izzive, ki me motivirajo, da sem 100 % predana
konjem in svojemu delu. V Sloveniji še nimam možnosti delati na tako visoki ravni, kot je tukaj, zato
za zdaj še nimam želje po vrnitvi.
DIRKE
Urejenost na dirkah?
Urejenost na dirkah je tukaj izjemno pomembna. Konji so vedno brezhibno pripravljeni in izgledajo
kot pravi šampioni. Ušesa in griva med ušesi znotraj so pobrita, pobriti so nad kopiti, bandaže in deke
so vedno čiste, lepe oglavnice, vsa oprema pa očiščena in spolirana.
To ni samo vprašanje videza, ampak spoštovanja – do konja, do športa in do dirk samega dne. Urejen
konj pokaže profesionalnost ekipe in visoke standarde, ki veljajo na dirkah.
A še pomembnejše je, da se ta skrb ne konča z dirko. Ne glede na rezultat so konji po nastopu takoj
deležni pravilne oskrbe – dobijo hrano, vodo, nego, pregled nog in čas za umiritev. Rezultat nikoli ne
vpliva na odnos do konja; dobrobit je vedno na prvem mestu.
To je nekaj, kar se mi je tukaj še posebej vtisnilo v spomin – dirka se ne konča v cilju, ampak šele
takrat, ko je konj po nastopu ponovno miren, oskrbljen in dobrega počutja. Prav ta miselnost pa po
mojem mnenju dolgoročno ustvarja bolj zdrave, uspešne in srečne športne konje.
Kakšne razlike opažaš med Slovenijo in tujino, ko govorimo o veterinarskem nadzoru in
skrbi za konje?
Razlike so zelo velike in hitro opazne. V tujini, predvsem na Švedskem, je veterinarski nadzor izjemno
strog in dosleden. Na dan dirk so konji redno pregledani s strani veterinarjev, preverjena je tudi vsa
oprema. Če ima konj že najmanjše rane na nogah, je presuh ali v slabšem stanju nasploh, ne sme
nastopati.
Toleranca do krvi je praktično ničelna – kri iz gobca ali kakršnakoli rana, tudi pod ščitniki po dirki,
pomeni takojšnje sankcije. Kri iz gobca ima absolutno ničelno toleranco, kazen pa je običajno vsaj
dva tedna prepovedi nastopanja. Veterinarji so zelo pozorni tudi na manjše podrobnosti, kot so sledi
vajeti na stegnih ali druge morebitne poškodbe.
Uporaba biča ali kakršnokoli nasilje nad konji je strogo nadzorovano in močno kaznovano. Celoten
sistem je usmerjen v to, da so konji zaščiteni, zdravi in da je njihovo dobro počutje vedno na prvem
mestu. To jasno pokaže, kako visoki so standardi in kako resno se tukaj jemlje skrb za konje.
Kaj bi iz tujine z veseljem »pripeljala« v Slovenijo na slovenske hipodrome?
Z veseljem bi v Slovenijo prenesla višje in bolj enotne standarde glede skrbi za konje. Predvsem
strožji in bolj dosleden veterinarski nadzor na dan dirk, ničelno toleranco do poškodb in krvi ter jasna
pravila glede opreme in ravnanja s konji. To bi dolgoročno pripomoglo k boljšemu zdravju konj in
večjemu zaupanju v šport.
Poleg tega bi z veseljem prenesla miselnost, da je dobrobit konja vedno na prvem mestu – pred
rezultati, denarjem ali pritiskom okolice. V tujini se veliko poudarja tudi profesionalnost celotnega
sistema, od treningov do dirk, ter spoštovanje dela groomov in vseh, ki vsakodnevno skrbijo za
konje. Tak pristop bi po mojem mnenju pozitivno vplival na razvoj slovenskega kasaštva in
prihodnost športa.
Kakšen nasvet bi dala mladim, ki razmišljajo o podobni poti?
Če razmišljaš o podobni poti, je pomembno, da veš, da delo ni vedno lahko – zahteva zgodnje
jutranje ure, intenzivne treninge, veliko odgovornosti in predanosti ter psihično vzdržljivost. Dnevi so
dolgi, tempo je pogosto hiter, in včasih moraš sprejemati odločitve v stresnih situacijah.
A če imaš res strast do konj in želiš z njimi delati, se vse to izplača. Pomembno je, da si samostojen,
zaupaš vase in se vsak dan učiš nekaj novega. Prav tako je ključno, da ostaneš profesionalen, skrbiš
za konje z ljubeznijo in spoštovanjem, ter se vedno trudiš, da so njihovi pogoji najboljši, kar jih lahko
nudiš.
Moja izkušnja na Švedskem me je naučila, da se splača vlagati čas in energijo v kakovostno delo, biti
vztrajen in hkrati prilagodljiv. Če si pripravljen na napor, a imaš srce za konje, te bo delo nagradilo –
ne samo z uspehi, ampak tudi z občutkom zadovoljstva. Vsak, ki ima željo priti k nam mu z veseljem
pomagam in sprejmem z odprtimi rokami.
Za konec bi rada poudarila, da kljub temu, da pogosto govorim o razlikah med tujino in
Slovenijo, zelo dobro vem, v kakšnih razmerah slovensko kasaštvo deluje. Jasno mi je, da
doma ni primerljivega denarja, infrastrukture ali sistema kot v velikih kasaških državah in da
je marsikaj veliko težje izpeljati. Prav zato imam še več spoštovanja do vseh, ki doma
vztrajajo in vsak dan delajo s konji z ogromno predanosti.
Slovenija ima veliko kakovostnih trenerjev, rejcev in voznikov, ki z omejenimi sredstvi
dosegajo izjemne rezultate. Ravno zaradi njihovega dela so slovenski konji prepoznavni tudi
v Evropi – imena, kot so Frodo S, Marion Mark, Tars Stars, Maugli in drugi, dokazujejo, da
znanje, občutek za konja in delovna etika ne poznajo meja.
Spoštujem vsakogar, ki doma trdo dela, se prilagaja razmeram in kljub vsem omejitvam
postavlja konje na prvo mesto. Prav ti ljudje so temelj slovenskega kasaštva in razlog, da ima
tudi majhna država lahko velik ugled.
*grop 1 dirke -to so najvišje, najelitnejše kasaške dirke, pogosto tudi mednarodno priznane,
nagrade so ogromne, zmaga v Group 1 dirki pa močno poveča ugled konja in vrednost v
plemenski ali vzrejni karieri.
*V75 dirke – elitne kasaške dirke z najboljšimi konji, kjer se tekmuje v več divizijah.
Zmagovalci pogosto prinesejo velike nagrade, konji pa se razlikujejo po kakovosti in
izkušnjah. Tekmovati v teh dirkah je velika čast. Vsak lastnik si želi, da bo njegov konj
»sobotni konj« in dirkal v V75.
Besedilo: Julija Krelj
Foto: osebni arhiv Julije Krelj
SLIKA1: (levo) Sauron Zon (Six Pack – Goddes of Time), (desno) Pearl Kayz – skupna zmagovalka Malmbergs Stoserie (Real De Lou – Neve Di Bianca)
SLIKA2: Cameron Hills (Muscle Hill – Valley Kronos)
SLIKA3: Julija: “Res poseben in izjemno dober občutek, ko ogrevaš konja na vikendu Elitloppeta – že sama prisotnost konja na takem tekmovalnem vikendu je velika čast in nepozabna izkušnja.
SLIKA4: Chainsaw (Fourth Dimension – Halloween) – preverjanje čipa pred opravljanjem kvalifikacij
SLIKA5: Podelitev; Cameron Hills (Muscle Hill – Valley Kronos) – zmaga finala V75 class II.. (na fotografiji Julija Krelj, Anders Malmrots (sponzor dirke, do letošnjega leta direktor Solvalle in organizator Elitloppeta, sedaj manager pri Stall Zet) in Björn Goop)