Aleš Pavšič: »Konju je treba pustiti čas – to se vedno obrestuje«
Med Slovenijo in Švedsko je več kot le nekaj tisoč kilometrov razlike. Razlika je tudi v sistemu, obsegu in profesionalnosti kar se tiče kasaštva.
Aleš Pavšič že petnajst let deluje v samem srcu švedskega kasaštva, v okolju, kjer je ta šport pomembna gospodarska panoga, kjer se stvari načrtujejo dolgoročno in kjer nič ni prepuščeno naključju.
V pogovoru nam Aleš predstavi kasaštvo na Švedskem, njegovo razmišljanje glede treninga, potrpežljivosti, psihologiji konja in človeka, ter o tistem, česar gledalci s tribun pogosto ne vidijo – pa prav to odloča.
Kaj te je pri švedskem sistemu kasaštva najbolj presenetilo?
Na Švedsko sem se sicer podal pred 15 leti in že pred odhodom mi je bilo jasno, da bo stanje v kasaštvu tam težko primerljivo s tistim v Sloveniji. Kljub temu pa me je presenetila izredno visoka stopnja profesionalnosti v takorekoč vseh segmentih, pa naj govorimo o reji, treningu, prehrani, pogojih za trening in dirke, itd. Kasaštvo je tam pomembna gospodarska veja, neposredno je v njem zaposlenih kakih 30.000 ljudi, posredno pa še veliko več.
Kaj tam delajo popolnoma drugače kot pri nas?
Imajo odlično razvit sistem organizacije na vseh prej omenjenih področjih. Seveda pa nič od tega ni nastalo čez noč, saj se v kasaštvo ogromno vlaga že dolga desetletja. Poleg tega pa jih ni strah zadev spreminjati, ko vidijo da se nekaj, iz takih ali drugačnih razlogov, ne obnese.
Je večja razlika v konjih ali v ljudeh okoli njih?
Reja se seveda težko primerja z našo. Čeprav je tudi tam število novorojenih žrebet že dolgo v upadu, se jih še vedno vsako leto povrže približno 3.500. Ob tem imajo lep del izredno kakovostnih plemenskih kobil, na katere pripuščajo vrhunske plemenjake. Pričakovanja in rezultati so tako upravičeno lahko višji, kot pri nas.
Ker je kasaštvo zelo visoko profesionalno že dobrih 60 let, so seveda tudi znanje, izkušnje in celotna infrastruktura na neprimerno višjem nivoju. Trenutno največji trener na Švedskem ima tako v treningu preko 200 konj, torej približno toliko, kot celotna Slovenija.
Lahko torej rečem, da oboje približno enako. Kljub temu pa si upam trditi, da je v Sloveniji nekaj trenerjev in voznikov, ki bi bili brez težav konkurenčni tudi v Skandinaviji.
Kaj bi si želel, da bi mi prevzeli od njih?
Resen pristop vseh aktivnih v kasaštvu, na vseh področjih, ne samo tistih, ki nam osebno in trenutno najbolj ustrezajo. Na Švedskem se prav vsi, od največjih do najmanjših, dobro zavedajo, da kasaštvo neprestano potrebuje pozornost javnosti in stavcev. Vsi se po svojih najboljših močeh tako ves čas trudijo za dobro javno podobo kasaštva.
TRENING & PRIPRAVA KONJA
Katera napaka v treningu se pri nas dela najpogosteje?
Sicer današnjega dela trenerjev pri nas ne poznam podrobneje, vem pa da je bila včasih naša glavna napaka »prezgodaj prehitro«. Današnji kasači niso več enaki tistim, katere smo imeli, ko sem se sam pričenjal ukvarjati s tem športom. Takrat jih je bilo potrebno dobesedno učiti hitrosti, danes pa jim je ta z napredkom reje že toliko bolj prirojena in naravna, da je precej bolj pomembno trenirati srce in pljuča. Hitrost pride sama po sebi.
Koliko je pomembna potrpežljivost?
Zelo, mogoče celo najbolj. Skandinavci nimajo problemov na konja »počakati« tudi dolgo časa, če le čutijo potencial v njem. Tudi pri samem dirkanju pogosto razmišljajo dolgoročno, včasih celo leta vnaprej. Konjem vsekakor pustijo čas da fizično in mentalno odrastejo in dozorijo, kar se jim pogosto bogato obrestuje.
Kaj je več vredno: talent ali karakter?
Po mojih izkušnjah nekako pol-pol. Delal sem s konji, ki so v treningu kazali potencial za elito, v dirkah pa od njih ni bilo kaj veliko. Pa tudi obratno, konji so imeli take in drugačne težave, v dirkah pa so kljub temu dosegali odlične rezultate, »z glavo«, kot radi rečemo.
Katera je prva stvar, ki jo pogledaš pri mladem konju?
Eksterier, šele potem rodovnik.
PSIHOLOGIJA – KONJ IN ČLOVEK
Kako v vrhunskih hlevih delajo z nervoznimi konji?
Trudimo se v vseh pogledih prilagoditi karakterju konja, kolikor se le lahko. V res velikih hlevi je to včasih sicer nekoliko težje izvedljivo, saj je zaradi samega sistema dela in treninga nekaj manj poudarka na individualnosti. A se da urediti tudi to.
Veliko konj, sploh tisti najboljši, ima nekoliko poseben karakter, pa s tem niti ne mislim nervozen. Če konj nekaj rad počne »na svoj način«, ki ni ravno enak vsem ostalim, se delo pač prilagodi konju in ne obratno. To velja tako za sam trening (nekateri npr. raje trenirajo sami kot v skupini), kot za vse ostalo (primerna družba v izpustih, transporti, skrbnik s katerim se dobro razumeta, način hranjenja itd.).
Kako pomembna je mirnost človeka ob konju?
Zelo. Ker so ženske oziroma dekleta že po naravi mirnejša v bližini konj, večino hlevskega osebja predstavljajo prav one. Sploh v večjih tekmovalnih hlevih so namreč skrbniki tisti, ki daleč največ časa prebijejo s svojimi varovanci in lahko odločilno vplivajo na konjev karakter, s tem pa neposredno tudi na rezultate.
Si videl primer, ko je človek “ustvaril” vrhunskega konja?
Seveda. Veliko konj ima naravno velik potencial za tekmovalnega konja, vedno pa se mora pravilno iziti veliko malenkosti, da se ta potencial lahko tudi dejansko izkoristi. Poleg pravilne prehrane, treninga in še marsičesa ostalega, je tako eden od poglavitnih faktorjev tudi oseba, ki skrbi za konja in ga pozna »od zunaj in znotraj«. Skrbnik je lahko s svojimi opažanji najmanjših sprememb v vedenju konja v veliko pomoč trenerju, pa tudi veterinarjem.
Včasih lahko tako že sama sprememba hleva, skrbnika in nekoliko drugačen pristop k konju pomeni ogromno razliko.
Kako je Švedskem urejeno glede mladih voznikov?
Precej mladih voznikov svojo kariero prične v poni dirkah, kjer se naučijo pravil in pridobijo nekaj osnovne rutine. Preskok med »velike« konje je seveda težak, saj je uspehov lačne konkurence tam veliko več. Medijsko je kasaštvo v Skandinaviji izjemno dobro pokrito, tako da je »dotok« mladih voznikov stalen in visok, za uspešno kariero pa je poleg talenta seveda potrebno tudi precej sreče.
Mladi se imajo priložnost kaliti v tako imenovanih »bredlopp« dirkah, torej dirkah za konje nekoliko slabše kvalitete, poleg tega pa so pogoste tudi serije dirk za mlade (po starosti) voznike in pripravnike. Vrhunec leta za mlade voznike sta seveda Šampionat za pripravnike in Šampionat za mlade voznike.
Kot primer: izjemna vozniška kariera je uspela bratoma Djuse, Mats ima le 27 let, Magnus pa še dve manj, pa sta oba že kakih pet let v samem vrhu švedskega (in evropskega) kasa.
DIRKE & REALNOST VRHUNSKEGA ŠPORTA
Kaj ljudi s tribune ne vidijo – pa v resnici odloča?
Za vsakim konjem, ki prvič nastopi v dirki, so dolgi meseci, včasih tudi leta trdega dela. Tako konja na treningih, kot tudi vseh ljudi, ki na tak ali drugačen način skrbijo zanj in mu poizkušajo nuditi čim boljše pogoje.
Koliko je v resnici vredna taktika in koliko surova moč?
Konji v Skandinaviji so v svojih sposobnostnih skupinah praviloma zelo izenačeni, tako da včasih že slabša štartna številka lahko pomeni razliko med prvim in osmim mestom. Taktiko v dirki se vedno poizkuša prilagoditi značilnostim konja. Moč je seveda več kot dobrodošla, ni pa sama po sebi dovolj za uspešen rezultat.
Se je že zgodilo, da je favorit popolnoma zatajil – zakaj?
Seveda. Največkrat gre za kake zdravstvene težave, predvsem okužbo dihal, ki se pokaže šele ob največjih naporih in jo je pred tem skoraj nemogoče odkriti.
Včasih pa kak konj enostavno nima svojega dneva in je rezultat slabši od pričakovanega. Tudi konji imajo lahko dobre in slabe dneve.
Kaj je bilo tvoje največje »razočaranje« v teh 15 letih?
Težko bi sicer to okarakteriziral kot razočaranje, ampak definitivno sem ogromno pričakoval od kobile z imenom Wilma C.D.. Sicer kobila z zelo posebnim karakterjem, ampak gotovo eden največjih talentov, kar sem jih kdaj vozil. Celo kariero sva se borila s takimi in drugačnimi zdravstvenimi problemi, na koncu pa se je izkazalo, da je imela težave z vnetjem srčne mišice, kar nam je kljub vsem testom in pregledom nekako »ušlo«.
Mislim da je Wilma v karieri dosegla dve zmagi v »navadnih« dirkah. Je pa pred kratkim postala mama in njen prvi sin bo najverjetneje končal v mojih rokah.
In kaj največji “wow moment”?
Ni bil samo »moment« ampak kar cela, šest sezon trajajoča dirkalna kariera s konjem Cyber Lane. V 59 nastopih, vedno je dirkal v najtežjih (beri najbolje plačanih) dirkah kar smo jih našli, je zabeležil 29 zmag (med njimi Švedski kasaški Derby, Breeders Crown, Copenhagen Cup-2x, Solvalla Grand Prix, C.L. Mullers Memorial itd.), zaslužil nekaj manj kot 1,5 mil EUR, bil izbran za Štiriletnika leta in si prislužil še nemalo drugih statističnih rekordov, nominacij in nazivov. Cyber je ogromno pripomogel k temu, da je Johan Untersteiner danes največji švedski trener. Njegova kariera je definitivno nekaj, na kar se bom celo življenje spominjal s ponosom.
Cyber je od upokojitve »zaposlen« v kobilarni Brodda na jugu Švedske, kjer je bil tudi rojen. Porabijo ga pri razbih nalogah za stike z javnostjo, predvsem pa skrbi za vzgojo enoletnih žrebcev, saj z vsako generacijo prebije ves čas od njihove odstavitve od mater pa vse do odhoda k trenerjem.
Z novim letom se je Aleš po parih mesecih bivanja v Sloveniji vrnil nazaj na Švedsko, v hlev Untersteiner, kjer je prevzel delo z mladimi konji. Njegova naloga bo prvo leto treninga naraščajnikov, vse do njihovega prehoda v tekmovalni del hleva.
Delo zahteva izkušeno in potrpežljivo roko, Alešu osebno pa prinaša tudi precej razbremenitve, saj ne vključuje odhodov na dirke, tudi po večkrat na teden. Aleš dodaja: »na koncu je to win-win situacija – zame in za Johana«.
Mi mu pa ob tem želimo uspešno delo in dobro pot – ter da se bo tudi v prihodnje za njegovimi konji prašilo in glasno govorilo.
Slika1: CYBER LINE (Raja Mirchi-Sybaris Hanover), Copenhagen Cup 2021, 1.10,9/2011a
Slika2: ROOFIE (Andover Hall-Passionate Kemp), Jägersro2020, 1.14,2/2140
Video: Cyber Line: Solvalla Grand Prix 2017 https://www.youtube.com/watch?si=XALK1bYaWBqraFiS&v=2MqjIvke5gs&feature=youtu.be
Foto: osebni arhiv Aleša Pavšiča