Prix d’Amerique skozi oči mladih ljutomerskih konjarjev
Mladi ljutomerski konjarji dokazujejo, da tradicija kasaštva v Ljutomeru ne živi le v
zgodbah, temveč tudi v radovednosti, znanju in pogumu nove generacije. Tako kot Jan
Rajh (katerega intervju smo objavili v ponedeljek), so se tudi oni (zraven nekaterih drugih
slovenskih obiskovalcev) letos udeležili največjega evropskega kasaškega spektakla –
Prix d’Amérique v Parizu, ki je potekal med 24. in 25. januarjem 2026.
Kako so doživeli srce svetovnega kasaštva, kaj jih je najbolj navdušilo in kaj takšna
izkušnja pomeni zanje – odgovarjajo Marsel Filipič, Janica Nushol in Luka Sagaj. Vodič
ekskurzije – Vito Šadl.
Kako ste se odločili za pot v Pariz — je bila to vaša prva izkušnja s Prix
d’Amérique?
Ja, to je bila naša prva izkušnja. O tem smo razmišljali že dolgo časa. Povezali smo se z
Vitom, ki je organiziral celotno pot in naredil plan. Ključna odločitev je bila predvsem želja
po novem znanju ter spoznavanju profesionalnih trenerjev in njihovih različnih pristopov
h konjem.
Kako ste potovali, kje ste spali in kako ste organizirali nastanitev?
Potovali smo z avtom. Iz Prlekije smo ob 22. uri krenili za Ljubljano, kjer smo se dobili z
Vitom in se odpravili proti Parizu. Vozili smo se približno 15 ur.
Spali smo v hotelu, ki ga je predhodno rezerviral Vito.
Ste imeli dostop do hlevov konj, ki tekmujejo— kateri vas je najbolj navdušil?
Do hlevov smo imeli dostop v soboto, kjer smo lahko videli znane obraze in odlično
pripravljene konje. Ogledali smo si veliko izjemnih konj.
Marsel: Najbolj me je navdušil Us Darby, ki je zmagal s kvoto 50.
Janica: Jaz že od nekdaj najbolj spremljam Bazira in sem bila vedno navdušena nad
Belino Josselyn. V soboto me je zato najbolj navdušila Liza Josselyn.
Luka: Navdušil me je Epic Kronos, saj je v težki dirki prišel do odličnega 3. mesta.
Ste spoznali katere voznike ali trenerje? Kako so se odzvali na mlade iz Slovenije?
Ja, podrobneje smo spoznali trenerja Thierry-ja Duvaldestina, katerega posestvo smo
obiskali v ponedeljek in si ogledali njegove hleve, proge, treninge… Sprejel nas je zelo
gostoljubno in prijazno ter nam tudi ponudil, da se pridemo učit k njemu. Drugače smo se
pa lahko slikali in spoznali tudi z najboljšimi vozniki Vincennes kot so Jean-Michael
Bazire, Nicolas Bazire, Eric Raffin, Björn Goop, Theo in Clément Duvaldestin….
Kako bi opisali vzdušje na hipodromu?
Takega vzdušja na dirkah še nismo doživeli. Bilo je zelo zanimivo in razburljivo vse 3 dni.
Že v petek smo šli na sejem, ki je potekal tam. V soboto na dirkah si je bilo zelo zanimivo
ogledati vse hleve, trenerje in voznike. Vzdušje je bilo prijetno, ni bilo prevelike gneče. V
nedeljo na velik dan dirke Prix d’Amerique pa se je ogromno publike nabralo že ob 10.uri
zjutraj, s tem da je bila prva dirka komaj ob 11.59. Skozi cel dan se je konstantno nekaj
dogajalo. Težko je opisati vse skupaj. Bilo je zelo napeto, sam komentator dirk naredi cel
šov, publika nori, vsi čakajo začetek dirke…
Kdo je bil “ljubljenec publike” med vozniki in zakaj?
To je težko reči. Vsak zmagovalec je od publike dobil posebno pozornost. Mogoče bi
lahko izpostavili predvsem Erica Raffina, ki je najbolj priljubljen med vozniki, saj je
najboljši in ima vedno veliko pozornost publike.
Ste opazili, da kateri konj dobi posebno pozornost navijačev? Kdo in kako?
Najbolj nam je v oči stopila Irose de la Noe, saj je njenih navijačev bilo največ.
Enostavno si jih opazil, ker so bili vsi oblečeni v rumeno. Ko je kobila šla na progo za
ogrevanje, je voznik vedno mahal publiki, kjer so oni na polno kričali in jo pozdravljali.
Kakšna je bila ponudba hrane in pijače ter kakšen je bonton in navijaška kultura
na francoskem hipodromu?
Ponudbe hrane in pijače bi lahko bilo več, saj pride ogromno ljudi in je velika gneča. Kar
se tiče bontona, se pa ta mogoče res malo razlikuje od Slovenije, vendar ne bistveno.
Publika je zelo čustvena, izrazito navijaška in močno povezana z dogajanjem na stezi.
Ste opazili kakšne razlike ali posebnosti pri opremi, ogrevanju konj in taktikah
vožnje v primerjavi z dirkami doma?
Kakšnih zelo velikih novosti glede opreme nismo opazili. Konji se pred dirko ogrevajo
približno eno uro prej, nato pa se 3–5 minut pred dirko odpravijo na stezo in se pripravijo
za štart.
V večini nam je bilo vse znano, vendar nas je vedno znova navdušilo, kako konji štartajo
z obrata – kako so vsi na kupu, kako konji mirno stojijo ter potrpežljivo čakajo ukaze
voznikov. Seveda pa obstajajo tudi izjeme.
Zmagovalec glavne dirke? Kdo je bil vaš favorit in na katero mesto se je uvrstil?
Dirka je bila napeta in na koncu je zmagal Hokkaido Jiel z Frankom Nivardom. To je bilo
kar presenečenje saj ni sodil v krog favoritov.
Marsel: Moj favorit je bil Josh Power, ki se je na koncu uvrstil na 2.mesto.
Janica: Moj favorit je bil eden najmlajših v tej dirki in to je Frank Gio, ki se je iz zadnjih
mest skozi celotno dirko na cilju povzpel na 4.mesto.
Luka: Moja glavna favoritka je bila kobila Iroise de la Noe, ki jo je vozil Eric Raffin. Žal je
hitro po štartu zagalopirala.
Bi šli ponovno? Kaj bi naredili enako, kaj drugače?
Šli bi za več dni in obiskali čim več različnih trenerjev.
Najbolj zabaven trenutek potovanja in najbolj “wow” prizor na hipodromu?
Težko je reči, kateri trenutek je bil najbolj zabaven, saj ni bilo trenutka, da se ne bi
smejali in zabavali. Med najbolj “wow” prizori pa nas je ob prihodu na hipodrom v petek
najbolj navdušila velikost celotnega kompleksa. Naš »vodič« Vito nam je pokazal tudi
naklon steze – po cilju se steza spusti, na kontra ravnini pa ima naklon navzgor. Malo
smo bili presenečeni, saj tega nismo vajeni, tam pa se to zelo opazi. Seveda je bil
vrhunec in pravi “wow” trenutek tudi glavna dirka – Prix d’Amérique. Hokkaido nas je vse
presenetil.
Eno besedo za opis celotne izkušnje?
Marsel: Pravljica
Janica: Sanje
Luka: Orel
Posebej radi bi pa se zahvalili Vitu, ki nam je omogočil tako zanimivo in razburljivo
izkušnjo. Popeljal nas je do največjih trenerjev in nam predstavil številne zanimivosti
kasaškega sveta v Franciji. Vito, hvala!
Besedilo: Janica Nushol, Marsel Filipič in Luka Sagaj
Foto: osebni arhiv Janice Nushol
