Jan Rajh: Na centimeter do legende: Prix d’Amérique skozi objekti
Božična karta za Pariz, objektiv v roke in naravnost na Prix d’Amérique. Naš fotograf Jan
Rajh je med svetovno elito zadnjo nedeljo v januarju lovil ključne trenutke največje
evropske kasaške dirke. Kako je to doživel, razkriva v kratkem intervjuju.
Kako težko je dobiti fotografski dostop na takšno dirko kot je Prix d’Amérique?
Uf to vprašanje je bolj za Vita Šadla, saj je vse to uredil on, za kaj sem mu res hvaležen.
Verjamem pa, da tega dostopa ni enostavno dobiti.
So kakšna pravila za fotografe (kje smeš stati, česa nikakor ne smeš početi)?
Pravil je kar veliko. Obstajata dve vrsti fotografskih akreditacij. S tisto, ki sem jo imel jaz,
imaš dostop do dveh fotografskih boxov, ki sta vzporedno s ciljno črto. V enem boxu nas
je bilo vsaj 50, prostora pa je realno za okoli 10 fotografov, tako da smo bili praktično en
na drugem.
Poleg tega imaš dostop do lastniškega dela tribune in do media rooma, kjer so novinarji.
Obstaja pa še druga akreditacija, ki vključuje vse to ter dodatno dostop do paddocka in
steze, kjer lahko narediš bistveno boljše fotografije. Sam sem se po koncu Prix
d’Amérique hitro izmuznil še na stezo in tako dobil nekaj fotografij iz prve vrste.
Kje si imel najboljši fotografski položaj in kako blizu konj in voznikov si dejansko lahko
prišel?
Najboljši fotografski položaj je bil v fotografskih boxih, kjer ni bilo ostalih gledalcev. Do
voznikov, lastnikov, trenerjev in konj pa lahko prideš dobesedno na centimeter.
Je kdo posredoval, če je kdo stopil korak predaleč?
Varnostniki so bili praktično na vsakem metru. Večkrat sem poskušal priti na stezo ali v
paddock, vendar so me vedno poslali nazaj. Glede varnosti imajo res zelo dobro
poskrbljeno.
Ko se je končala glavna dirka, so varnostniki naredili pravo verigo, skozi katero ni bilo
mogoče priti, saj so varovali zmagovalca. Fotografi in novinarji so vseeno rinili naprej in
nastala je majhna odprtina, skozi katero smo se hitro vsi izmuznili.
Kakšne vrste fotografij so tam najbolj “zaželene” – akcija, detajli, čustva, portreti?
Hm,…na to vprašanje je težko odgovoriti, saj sem bil tam prvič. Vsekakor pa je
najpomembneje, da je fotografija kakovostna in da ujame čustva.
So kakšni trenutki, ki jih moraš ujeti (ritual pred štartom, prihod v cilj, reakcije
voznikov)?
Najbolj pomembni so prihod v cilj ter reakcije voznikov, lastnikov in trenerjev. Takšne
fotografije dajo sliki pravi pomen.
Kateri trenutek ti bo kot fotografu ostal najbolj v spominu?
Verjetno že to, da sem sploh stopil na stezo v Vincennesu. Podelitev iz prve vrste in
dejstvo, kako blizu prideš najboljšim voznikom, trenerjem in konjem, pa so trenutki, ki jih
ne bom pozabil.
Kaj bi si želel, da bi lahko iz Pariza prenesli na slovenske dirke (z vidika fotografa)?
Morda predvsem boljši nadzor nad tem, kdo ima dostop do steze in kdo ne. Po drugi
strani pa mi je pri nas všeč, da ni gneče, saj lahko zaradi tega ujameš bistveno lepše in
bolj mirne fotografske trenutke.
Kaj ti pomeni, da si kot slovenski fotograf stal ob stezi na takšnem dogodku?
To mi pomeni ogromno. Največja zahvala gre Vitu, ki mi je to sploh omogočil. Seveda pa
si želim, da bi lahko takšno izkušnjo ponovil tudi prihodnje leto.
Ena fotografija, ki najbolje povzame tvoj vikend v Parizu – zakaj ravno ta?
Zato ker je čista surova emocija. Na njej se vidi utrujenost, olajšanje, ponos in veselje.
To je trenutek, ko se po ogromnem pritisku in adrenalinu vse sprosti.
Janu želimo uspešno fotografsko sezono doma v Sloveniji, predvsem ob stezi v
Lotmerku, hkrati pa, da se mu kmalu odpre še kakšna nova priložnost med svetovno
elito. Morda že naslednji veliki izziv v mesecu maju – Elitloppet na Švedskem?
Foto: Jan Rajh