Intervju z Janico
»Ni dvoma, da ima kasaštvo prihodnost«
Intervju z mlado kasaško voznico Janico Nushol
Najmlajša slovenska voznica, ki že od prihoda na kasaške steze navdušuje s svojim entuziazmom, je gonilna sila nove generacije. Za sabo ima že dve tekmovalni sezoni v vlogi kasaške voznice, v katerih je s svojim varovancem Laosom dosegla že dve zmagi, kar ji je dalo ogromno nove motivacije. O mladenki, ki izhaja iz kasaške družine, njena mama je namreč znana konjarka in rejka Mojca Nushol, ter o njeni ljubezni in navdušenju nad konji pa več v spodnjih vrsticah.
1. Kako si začela s kasaštvom? Kaj te je pritegnilo k temu športu?
Kasače imamo doma že od nekdaj. Moja mama je v preteklosti tekmovala na slovenskih hipodromih. Doma smo vedno imeli konje primerne za otroke, kar je veliko vplivalo na moj odnos do njih. Že pri 3 letih me je mama vzela na gig in popeljala na trening. Od nekdaj mi je to bil najljubši del dneva. Pri 6 letih sem tako dobila osličko Neli, s katero sem preživela veliko časa. Povijala sem ji noge, jo jahala, vpregla v voz, pozimi smo se otroci sankali z njo… in še veliko vsega. Potem, ko sem s časom osličko prerasla, sem si zaželela novih izzivov. Starša sta mi omogočila obiskovanje jahalne šole v Rakičanu, kjer sem se naučila osnov jahanja in pridobila tudi občutek. Doma smo vedno imeli konje za dirke, vendar brez pravega potenciala. Kmalu mi je mama kupila starejšega upokojenega kasača, ki ga imamo še danes. Z njim sem po nekaj mesecih skupnega treninga z mamo, začela samostojno pridobivati izkušnje. Mama pa je seveda zmeraj bila še z enim konjem zraven. Tako je nekega dne mamin konj podivjal in takrat se je tudi meni moj Abro dvignil na zadnje noge ter začel nervirati. Ko sem prvič začutila ta adrenalin, me je popolnoma prevzelo. Še dan danes imam najraje »problematične« konje. Z njimi je veliko dela in ko vidiš, da gre na bolje, veš, da delaš prav. K temu športu me je najbolj pritegnil ravno ta adrenalin, predvsem v dirki, seveda pa tudi želja po hitrosti, po novih izzivih in po uspehu. Konji so enostavno del mene, brez njih si življenja ne predstavljam.
2. Koliko let že treniraš in koliko ur na teden posvetiš treningom?
Kasače redno treniram približno od 10 leta, torej je to zdaj okoli 8 let. Sem pa prej seveda veliko jahala in tam pridobivala izkušnje. Trening s kasači ni tako enostaven, vsak konj ima svoj način komunikacije in sodelovanja. Moji treningi trajajo približno od 45 minut do 1 uro. To pomeni, da na dan konjem posvetim od 2 do 3 ure vse skupaj. Ko pa pride tekmovalna sezona in dirke pa še toliko več, saj je takrat konju potrebno posvečati več časa in predvsem nege.
3. Kako pomembno je, da imaš dober odnos s konji, s katerimi tekmuješ?
Osebno sem mnenja, da je sodelovanje med voznikom in konjem ključ do uspeha. Zato tudi sama zelo rada delam na komunikaciji s svojimi konji. To je absolutno lažje pod sedlom kot v gigu. Ti treningi so mogoče malo zahtevnejši, ampak na koncu dosežem večji napredek. Ko konj enkrat to fazo osvoji, je lažje iti v dirko z njim, saj vem, da če imava zaupanje, mi bo dovolil, da ga jaz vodim in bo ubogal.
4. Ali imaš svojega “najljubšega” konja, s katerim najraje tekmuješ?
Glede na to, da nimam veliko izkušenj z različnimi konji in konstantno tekmujem samo z Laosom, potem ja. Laos je primer konja, s katerim vsak voznik pripravnik lahko pridobi veliko pozitivnih izkušenj, se nauči dobre vožnje, potrpežljivosti in pa konec koncev spozna tudi smisel dirkanja. Je konj z velikim srcem iz rok starega mojstrskega učitelja Franca Lovrenčiča. Sama pravim, da sem z njim zadela loterijo, saj takšnega konja mogoče dolgo več ne bom imela.
5. Kako se pripravljaš na pomembna tekmovanja? Imaš kakšne posebne rutine ali priprave?
Nimam nekih posebnih rutin in priprav. Od začetka sem imela manjše skrbi, saj nisem bila prepričana, kako bo vse steklo, ali se bom znašla v sami dirki. Ampak mi je pri tem veliko pomagal moj trener Branko Seršen. Rada se zgledujem po njem, saj mi je všeč, kako je umirjen s konji in s tem od konja doseže največ. Sicer pa zdaj, ko konju že tako daleč zaupam in me dirkanje veseli, nimam več problemov s tremo. Veliko mi pomeni tudi, da mi starša zaupata in ne delata pritiska name. Zame timsko delo v tem športu predstavlja cel uspeh.
6. Kaj ti pomeni zmaga, koliko si jih že dosegla in kakšni občutki te spremljajo ob tem uspehu?
V teh dveh letih dirkanja imam zabeleženi 2 zmagi. Definirati zmago in občutke ob njej je težko, dokler sam tega ne doživiš. Ko te konj po tolikih mesecih, včasih tudi letih trdega dela v cilj popelje kot prvi pred vsem občinstvom, je nekaj najlepšega, kar ti lahko da. Občutki slave in veselja povrnejo vso trdo delo in vsak slab dan, ki je bil prisoten v času treningov. Po takem tekmovalnem dnevu je naslednji dan precej lažje priti v hlev in nadaljevati z opravili ter treningi.
7. Ali so ti v tem športu pomagali tudi drugi trenerji ali mentorji?
Ja, drugi trenerji so veliko pripomogli k mojim uspehom. Najbolj Branko Seršen, ki je bil prvi, s katerim sem začela trenirati. Ko nisem imela konja za trening, mi je brez pomisleka zaupal odlično kobilo Fauno V, s katero sem zabeležila tudi en štart, zato sem hvaležna tudi njenemu lastniku Alojzu Filipiču, ki je bil pripravljen sodelovati pri tem. Iz treninga v trening mi je Branko pomagal izboljšati vožnjo ter me naučil veliko novih trikov, ki so mi pomagali v dirkah. S svojimi nasveti mi je veliko pomagal tudi Jernej Slavič. Naučil me je veliko skrivnosti o zdravljenju in negi konj, brez katerih moji rezultati ne bi bili takšni kot so. Ker pa je Laos zelo občutljiv konj, predvsem glede prehrane, se veliko posvetujem z Andrejem Marinškom, ki ogromno ve o vseh novostih glede prehrane kasačev. Ob druženju s konjarji pa zelo rada prisluhnem izkušenejšim trenerjem in voznikom, ki mi znajo pravilno svetovati. Lani sem se tudi začela učiti osnov spodrezovanja in podkovanja konj, tako, da lahko za prvo silo svoje konje prekujem sama.
8. Kako usklajuješ šolske obveznosti z intenzivnimi treningi in tekmovanji?
To je včasih malo težje, saj imam veliko dela s šolo. Po večini se uspem prilagoditi, vendar pa mi kdaj pa kdaj tudi ne uspe. Takrat mi na pomoč priskoči mama, tako da treninge opravi ona. Tekmovanja je temu lažje prilagajati, saj potekajo čez vikend. Imam pa v šoli urejen tudi status športnika, da se potem lažje usklajujem.
9. Se ti je kdaj zgodila kakšna nepričakovana situacija med tekmo, ki ti je spremenila potek dirke?
Seved Velikokrat, ko načrtujem potek dirke, mi ne uspe ravno kot bi želela. Zato grem v dirko najraje brez taktike. Mama mi vedno pravi da »trka je zbrka«, kar pomeni, da je v dirki veliko nepričakovanih presenečenj. Vsakega sotekmovalca v dirki imam vsaj malo naštudiranega. Tako se potem tudi orientiram v samem poteku dirke. Je pa res, da te vsak konj lahko znova in znova preseneti, torej velik del dirke temelji na improvizaciji.
10. Kakšni so po tvojem mnenju največji izzivi v kasaštvu, ki jih moraš premagati?
Veliko svojih izzivov sem že premagala, niso bili mačji kašelj, vendar mi je uspelo. Seveda pa mislim, da je vsakemu lastniku ali trenerju mladih slovenskih konj največji uspeh uspeti v derbiju. To je tudi eden mojih največjih izzivov v tem športu. Popolnoma se zavedam, da je do tja dolga in naporna pot, ampak že udeležba v derbiju bi bil velik uspeh zame. Poleg tega si želim dirkati v več rejskih dirkah. Predvsem za mlade konje kot je to prvenstvo za 2 in 3-letne slovenske kasače. Velik izziv in želja je tudi prvič stopiti z mladim konjem debitantom na stezo in priti v dirko ter ga naučiti, kaj dirka od njega zahteva.
11. Ali sodeluješ z drugimi mladimi tekmovalci? Kako se povežete in izmenjujete izkušnje?
Ja, veliko sodelujem. Vsi se učimo pri različnih trenerjih in imamo logično različna mišljenja ter način dela s konji. Po dirkah velikokrat radi kakšno rečemo o treningu, veterini in svojih konjih.
12. Kako reagiraš na poraze? Se hitro pobereš ali je potrebno nekaj časa za regeneracijo?
Od samega začetka je za vsakogar to mogoče malo šok. In bil je tudi za mene, ne bom lagala. Sam trener me je tega naučil. V začetku sem potrebovala malo časa za razmislek, vendar od takrat dalje na to gledam popolnoma drugače. Vsak poraz te nauči nekaj, kar moraš drugič izboljšati ali vsaj skušati popravit. Naj bo to novi izziv oziroma cilj v prihodnji dirki.
13. Kakšni so tvoji cilji v kasaštvu za prihodnost? Kako vidiš svojo kariero v tem športu?
Trenutno si želim ta leta izkoristiti in pridobiti čim več izkušenj ter kilometrine. Ko bom šla na fakulteto, ne bom veliko doma, ne bom veliko s konji in bom posledično tudi manj aktivna. Kolikor mi bo čas dopuščal, bom seveda svojo kariero nadgrajevala in dopolnjevala. Zaenkrat bova z Laosom še malo nagajala mojemu trenerju in ostalim, dokler bo le zdrav in konkurenčen. Imam pa doma tudi dvoletnico, s katero bova postopoma skušali priti do dirk. Tako da imam načrtov za prihodnost in mojo kariero še veliko.
14. Ali si kdaj pomislila na kariero v tujini? Imaš kakšne tekme ali dirke, ki so ti v načrtih?
Sanje veliko mladih začetnikov so iti v tujino in se učiti od velikih znanih trenerjev po celotni Evropi. Sama sem zaenkrat prepričana, da si želim dominirati v Sloveniji, na domačih tleh in pred domačim občinstvom. Bi si pa želela iti za mesec ali dva v tujino in spoznati njihove načine priprav konj za dirko. Glede dirk v sosednjih državah pa imam skrito željo, da bi se tudi kateri od mojih konjev v prihodnosti podal v kakšno dirko na tujem in se pomeril s tujci.
15. Kaj bi priporočila mladim, ki razmišljajo o tem, da začnejo s kasaštvom?
Kasaštvo zahteva veliko časa, truda in potrpežljivosti. Bodite pripravljeni, da ni vedno vse rožnato in najlepše. Del vsakega športa so porazi, razočaranja in neuspeh, vendar pa se le s tem naučiš priti do vrha. Drugače pa mislim, da je delo s konji nekaj najlepšega. Spoznaš različne karakterje konj, se učiš z njimi vzpostaviti vezo in zaupanje. Absolutno moraš to delati s srcem. Kasaštvo niso samo dirke in tekmovalnost. Kasaštvo je ljubezen do konj, so ljudje, s katerimi je preživeti čas lepši in je ena velika skupnost, v kateri se vsi trudimo uspeti.
16. Kako vidiš prihodnost kasaštva v Sloveniji? Kaj bi bilo po tvojem mnenju potrebno, da bi ta šport še bolj napredoval?
O prihodnosti kasaštva v Sloveniji nisem veliko razmišljala. Ampak zadnje čase predvsem opažam, da je vse manj in manj slovenskih konj. Iz leta v leto se število rojenih žrebet manjša. Reja je zahtevna in vzame veliko časa za rejca. Po mojem mnenju bi morala biti bolj finančno podpirana nasploh s strani države. Vendar pa je to na žalost vedno bil problem.
Sicer pa vseeno menim, da imamo kar nekaj mladih ljudi, torej ni dvoma, da temu ne bi bilo prihodnosti.
Foto: osebni arhiv